[egi]

VOREA UJKO

ALBANSKI TRENUTEK

Rad imam bizantinski zvon
sredi sinjega neba
ki se navpično spušča v našo dušo
ko mrak dobiva barvo ciklame
in dekle iz sanj
govori s sklonjeno glavo
na pragu vrat.
Tako zaspanemu in osamljenemu
mi prihajajo pred oči
gibi otroštva
in otožni obraz Garantine.
Iz daljave senc me dohaja
peket Konstantinovega konja
ki se približuje s prsmi smrti.
In odmev albanski
prebija zrak in srce
se dviguje kot skrivnost
in s svojimi lahkimi krili
pleza po zidu
objema molk
objema mojo kri.