[egi]

Pesem o zvezdah (Tone Pavček)

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep,
kot zvezda na nebu...

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže.
A včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže.

Od tega menda
človek umre,
od tega menda
se zvezda ospe.