Poezi ne gjuhe te huaja ?

[egi]

Postimi origjinal është bërë nga Preshevar

Tvoj odsev v ogledalu
Je moja najlepsa pesem
Pohiti, izgimil bo kmalu
Moj Zadnji Ljubim te !

ooooo p'o ku e gjeteeeeeeee sa mireeeeeeeeeeeeeeeee....

[egi]

LENORA
(Iz nemškega)

Lenora, ko se zazorí,
iz strašnih sanj se spláši:
"Zvest nis', al živ več, Vilhelm tí!
Od kod tak dolg' odláši?"
Je kralja Miroslava roj
pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
al zdrav je, kar se ločil,
ni pisal, ne poročil. Se kralj in cesarica sta
že vender omečíla,
prepira trudna dolzega
med sabo se umiríla;
in trum se šum, in vriš, in vrisk,
se turški boben sliš' in pisk,
iz boja vojska cela
domú hiti vesela.
Povsod, kjer le nesó nogé,
po vsaki stézi, póti
mladí, starí iz hiš hité.
ukánju trum naproti.
Boga sin, mati hvalita,
nevesta sprímlja ljubega;
nihče Lenore same
ne kliče, ne objame.
Lenora gór' in dóli vse
je vrste oprašála;
al zanj ne ve noben, kar je
jih vojska dám poslala.
Armada komej je odšla,
Lenora v&rgrave;že se na tla,
lase si črne ruje,
se grozno togotuje.
K nji mati skrbna prileti:
"Bog vsmíli se!" zdihuje;
"O káj ti je, o ljuba hči!"--
jo s&rgrave;čno objemúje.
"O mati, mati! preč je, preč!
Za celi svet ne maram več!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!" --
"Usmiljen Bog, pomagaj tí!
Hči, očenaš molive!
Vse dobro je, kar Bog stori.
de usmili se, prosive."
"O mati, mati! laž je tó!
Bog storil meni je hudó!
Kogá sem primolila?
Zdaj mólit' več ni sila!" --
"Ve, kdor Očeta prav pozna,
de rad otrók se usmili;
bo ugásnila bridkost srcá
pri svetem obhajili." --
"Za to, kar v meni zdaj gorí,
gasila, obhajila ni!
Al obhajilo skliče
iz gróbov vén mrliče?" --
"Na Ogrskem, pomisli, hči!
nezvest tvoj morebiti,
de pravo vero zdaj tají,
se drugi prikupíti.
Iz misel spústi ga! zato
nikoli srečen on ne bo,
bo kriva pekla téga,
ko umiral bo, prisega." --
"O mati, mati! preč je, preč!
Zgubljena sem, zgubljena!
O smrt, o smrt, ne čakaj več,
de sem bila rojena!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!" --
"Pomagaj Bog! otroka tí
ubozega ne sodi!
Ne ve, kaj jezik govori,
nje greham mili bodi!
Slovo svetá bridkosti daj,
in spomni se na sveti raj,
kjer duša Bógu zvesta
bo Jezusa nevesta." --
"O, mati! káj je sveti raj,
káj je pekel, o mati!
Le z njim, le z njim je sveti raj,
pekel brez njega, mati!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Brez njega sreče zame
ni tu, ne únstran jame!"
Obup takó po nji bučí,
kri vnema in možgane,
na božje sklepe togotí
predrzno se neznane:
si rani prsi in roké,
de sonce zajde za goré,
de skoz nebeške vrata
zvezd truma pride zlata.
Po vasi góri pok, pok, pok
je od podkvá bobnelo;
zrožljal je s konja mož visok
na klóp pred hišo belo.
Poslušaj! iz nadvratnih lin
zvonček zapoje: cín, cin, cín;
Lenora dobro v hiši
le-te besede sliši:
"Aló, aló! le brž odpri!
Lenora, spiš, al čuješ?
Al zvesta si ti, ljubca! mi,
se smejaš al zdihuješ?"
"O Vilhelm, tí? od kod zdaj te
tak pozno konj p&rgrave;nesel je?
Sem čula, sem jokála,
bridkosti káj prestala!" --
"Opolnoči sedlamo mi,
sem vstal na češkem sveti,
sem pozno vstal, in blizo ni,
te hočem s sabo vzeti." --
"Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
Zló brije zunaj mraz nocoj,
bom, ljubi! te objela,
na srci te ogrela." --
"Naj, ljubca! zunaj brije mraz,
de hotel bolj bi briti!
Moj konj cepta, poteka čas,
ne smem se dalj muditi.
Podpaši, vrzi ročnama
na vranca zad se, ljubica!
Z nevesto danes spati,
sto moram milj dirjáti."
"Kako me nesel boš nocoj
sto milj do domačije?
Poslušaj, ljubi Vilhelm moj!
enajst že ura bije." --
"Pot gladko, luno lej svetlo!
Mrlič' in mi ko blisk letmo,
domú še danes zvésto
prinesel bom nevesto."
"Kje je tvoj dom, kje postljica?
Kakóvo je oboje?"
"O, deleč sta in majhena,
šest dilj in diljic dvoje!" --
"Bo prostor zame?" -- "Ljubca! bo,
podpaši, vrzi se srčnó;
že postljica postlana,
je svatovšina zbrana." --
Lenora brž planila je,
na kónja je zletela,
s prebelimi rokami se
preljub'ga poprijela;
in udri, udri, klop, klop, klop
se urno spústita v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.
Na levi, desni strani, glej!
kak spred oči leteli
so logi, travniki naprej,
mostovi kak gromeli! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Jih strah je tebe tudi?"
"Me ni, mrtvih ne budi!"
Kaj tam grčé, kaj tam zvoné? Kaj vrane frfetajo? --
Mrliča djati v grob velé,
in bilje godrnjajo.
Lej, bliža se pogrebcov trop,
o, čuden vidi se pokop!
Glasovi so enaki
žal'vanju pubčov v mlaki.
"Po polnoči pokop naj bo,
in petje, žalovanje;
nevesto peljem zdéj s sabó,
z menoj na ženitvanje!
Zakroži, mežnar! pesem tí,
roké brž nama, pop! poví,
de zakon naju zveže,
potem se z mano vleže!" --
Zdéj vtihne vse! -- Pogrebcov ni!
Pokoren ti besedi,
klop, klop trdó za njim letí
cel trop po konja sledi;
in udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sapa ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.
Na levi, desni kak letí
grmovje, graja, cesta!
Kako leté jim spred oči,
vasi, trgóvi, mesta! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?"
"Me ni -- mrtvih ne budi."
Pogledaj na visélnice!
Plesát' okrog kolesa,
temnó pri luni vidi se,
trop jasen brez telesa.
"Aló, pošasti! z mano zdaj,
mi plésat ženitvanjski raj,
nevesto, ko objamem,
in s sabo v postljo vzamem!"
Pošasti grde veš, veš, veš!
za njima so jo vnele,
ko ójster piš skoz zrelo rež,
tako so té vršele.
In udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.
Kar je pod luno, oh, kako,
kako je vse bežalo!
Nad njima z zvezdami nebo,
kako je tó dirjálo! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetló!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?"
"Gorje, mrtvih ne budi!" --
"Petelin, poje, se mi zdi,
poteka čas mi tukaj! --
V nos jutra sapa me skeli,
brž vranec se zasukaj! --
Končala pot, končala sva!
Odgrinja se ti postljica!
Ko blisk leté duhovi,
tle moji so domovi!"
In nad železne vrata tí
jo skokama drvijo;
švrk! s tanko šibo jih vsmodí,
zapahi odletijo,
in strášno duri zakrčé,
po črnih grobih v skok leté,
čez kamne peketajo,
od lune tí migljajo.
Al preden mignil bi z očmi,
o čudeža neznane!
lej! s kónjika se plajš zdrobi,
ko capice sežgane.
Ni ga lasu na glavi več,
z lasmi mu pade koža preč,
lej! smrt je z uro stala,
kosó v rokáh držala.
Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega šine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse udere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo.
Lenora tam v trepéti
jenjvála je živeti.
Pod bledo luno se nad njo
duhovi so sklenili,
plesali krog in krog, bridkó
to pesem zatulili:
"T&rgrave;pi, če poka ti srcé!
Prah z Bogam kregat' se ne sme!
Odšla si trupla sili,
Bog duše se usmili!" --



dr. France Prešeren

[Preshevar]

Postimi origjinal është bërë nga egi

ooooo p'o ku e gjeteeeeeeee sa mireeeeeeeeeeeeeeeee....

"In'ter'net",.. është një bot magjike :D

Rdeča raketa Jaz sem rdeča raketa, vžigam
se in gorim in ugašam.
Ya, jaz v rdeči obleki!
Ya, jaz s srcem rdečim!
Ya, jaz z rdečo krvjo!
Neutruden bežim, kakor
Da sam moram v izpolnjenje.
In čim bolj bežim, tem bolj gorim.
In čim bolj gorim, tem bolj trpim,
In čim bolj trpim, hitreje ugašam.
O jaz, ki bi živel rad večno. In
Grem, človek rdeči, čez polje zeleno,
Nad mano po sinjem jezeru tišine
Zeleni oblaki, o, jaz pa grem,
Grem, človek rdeči!
Povsod je tišina: na polju, na nebu,
v oblakih, le jaz bežim, gorim
S svojim ognjem pekočim in
Ne morem tišine doseči.

[Preshevar]

Au nom de Dieu, le Tout Miséricordieux, Le Très Miséricordieux

Je me suis fait refaire le nez
Je ne peux plus éternuer

Je suis ornée de lèvres pulpeuses
A force de piqûres douloureuses

Mon visage, à la peau tirée
Va bien finir par éclater

Et ma poitrine en silicone sursaturée
Me donne des allures de poupée trop gonflée

Mon ventre, lui, a été dépecé
Comme de la viande, sur l'étal du boucher

Mes jambes, aussi, ont été aspirées
Car, aujourd'hui, la graisse est prohibée

Je me sens comme une voiture en réparation
Au garage de “la course à la séduction”

Esclave de mon beau miroir
Reflétant mon désespoir

Je ne sais plus qui je suis
Cherchant de faux paradis

Mais j'engraisse bien le marché
De la beauté plastifiée

La chirurgie n'a plus rien d'esthétique
Quand elle va à l'encontre de toute éthique

La déontologie médicale a bien trahi
Le serment d'Hippocrate, à coups de bistouri

La nouvelle dictature qu'est celle de la beauté
A meurtri, au scalpel, le domaine de santé

Et la médecine qui devait, on le pense, soigner
De nouvelles maladies sont en train de développer

Le traitement de la beauté artificielle
N'est pas, il ne faut pas nous leurrer, sans séquelles

Mais tous ses effets secondaires résultés
Se son vus, quant à eux, très bien maquiller

Pourtant la chirurgie esthétique obligatoire
Peut être une aide merveilleuse pour redonner l'espoir

Par contre, celle qui est un commerce incontrôlé
Est une déviation nuisible à la santé

“Sois belle et tais-toi” nouvelle formule fait son apparition
Plus perfide que jamais, avec son lot d'opérations

La libération de la femme est sacrifiée
Sur le billard de cette belle médecine de marché

L'adoration du corps, et l'esprit oublié
Dictature du “paraître” sauvagement imposée

Préférer le “paraître” à “l'être” est insensé
Cela est la preuve d'un vide déshumanisé

Celle qui doit compter, est la beauté intérieure
Qui rayonne dans les actes et soulage le malheur

L'Islam nous demande de purifier nos cœurs
De fournir l'effort du jihad intérieur

La beauté ineffable, de même qu'éternelle
Existe seulement dans les jardins de l'Eden

Soyons donc les esclaves du Parfait Créateur
Plutôt que les esclaves de l'image extérieure...

Louange à Dieu, Seigneur des Mondes

[rilinda]

Phone

I sit here and pray
For the phone to beep
All is so silent
Not even a peep.

Day after long day
I sit and I wait
Biting my nails
Needing my mate.

Dreaming all of the day
And into the night
Crying into my pillow
Hugging it tight.

Remembering the times
We kissed and caressed
Loving each other
Oh, it was the best.

So I sit by the phone
Willing it to ring
Hoping that some day
To me it will bring.

The love of my life
The joy of my heart
Back to me again
Never to part.

[egi]

Postimi origjinal është bërë nga Preshevar

"In'ter'net",.. është një bot magjike :D

Rdeča raketa Jaz sem rdeča raketa, vžigam
se in gorim in ugašam.
Ya, jaz v rdeči obleki!
Ya, jaz s srcem rdečim!
Ya, jaz z rdečo krvjo!
Neutruden bežim, kakor
Da sam moram v izpolnjenje.
In čim bolj bežim, tem bolj gorim.
In čim bolj gorim, tem bolj trpim,
In čim bolj trpim, hitreje ugašam.
O jaz, ki bi živel rad večno. In
Grem, človek rdeči, čez polje zeleno,
Nad mano po sinjem jezeru tišine
Zeleni oblaki, o, jaz pa grem,
Grem, človek rdeči!
Povsod je tišina: na polju, na nebu,
v oblakih, le jaz bežim, gorim
S svojim ognjem pekočim in
Ne morem tišine doseči.

haha ani sllovenisht hahahhaha...s'pi merr vesh ti po une po keshtu qe flm se qito kurr si kom lexu as nuk i njoh bile

[Preshevar]

Postimi origjinal është bërë nga egi

haha ani sllovenisht hahahhaha...s'pi merr vesh ti po une po keshtu qe flm se qito kurr si kom lexu as nuk i njoh bile

hahahaha mo mori mos thuj ashtu , n'deshi ti përkthej të dyjat në Shqip

"Imazhi yt i pasqëruar.... për të paren dhe kjo e dyta per Rekatën e Kuqe, Jam nje raket e kuqe,. pa tati e pa tata

[egi]

Postimi origjinal është bërë nga Preshevar

hahahaha mo mori mos thuj ashtu , n'deshi ti përkthej të dyjat në Shqip

"Imazhi yt i pasqëruar.... për të paren dhe kjo e dyta per Rekatën e Kuqe, Jam nje raket e kuqe,. pa tati e pa tata

heheh shum te bukura jan..i lexova, por e para me pelqej shum, teper bile..s'di ku i gjete

[aLbaChiCk]

Einen Menschen zu verlieren bedeutet Trauer.
Trauer bedeutet Schmerz.
Schmerz hinterlässt Wunden.
Wunden Verheilen.
Was zurück bleibt sind Narben.
Narben des Schmerzes und der Erinnerung.
Doch auch wenn die Trauer vergangen, der Schmerz überstanden und die Wunden verheilt sind.
So zeichnen die Narben einen Menschen ein Leben lang.

Doch warum trauern?
Weil man den Menschen den man verloren hat,
auf seinem Weg nicht mehr begleiten kann?
Weil das letzte Kapitel der Erinnerungen,
an einen Menschen geschrieben ist?
Warum nicht freuen?
Weil der Mensch den man verloren hat,
einen sein Leben lang begleiten wird,
das Buch der Erinnerungen,
jederzeit geöffnet werden kann,
und so die guten und freudigen Momente der gemeinsamen Zeit nie in Vergessenheit geraten.

Also warum trauern wenn man sich auch freuen kann?
Warum weinen wenn man auch lachen kann?
Warum nicht die Momente vergessen wo man vor Trauer geweint hat?
Und sich an die Momente erinnern wo man vor Freude gelacht hat.

Denn auch wenn es so scheint, dass du für immer von mir gegangen bist,
So wird deine Seele, durch ein Stück meines Herzens welches du mit ins Grab nimmst, unsterblich

[aLbaChiCk]

Ich habe dich gehen lassen,
oder vielleicht war auch ich es, die gegangen ist.
Meine Gefühle konnten es nicht fassen,
das du nicht der Richtige bist.

Mein Herz, es liebte dich über alle Dinge,
doch konnte es kein Leid mehr ertragen.
Das einzige wonach es sich sehnte war die Klinge,
doch was es wirklich wollte, wagte es nicht zu sagen.

Es mag wohl gut behandelt werden wollen,
zärtlich von Liebe umhüllt.
Doch war dein Herz nicht frei, und am grollen,
wüntend warst du auf Sie, die dein Leben vermüllt.

Ich war die Sonne, die wärmend auf dich wartete,
doch im Winter trotz aller Kraft nicht bestehen konnte.
Es warst du der entartete,
und sich nicht seiner Kälte entziehen konnte.

Nun wo ich den Sommer gefunden,
ließ ich dich zurück im Meer der Verzweiflung.
Es ist gut,wenn auch schmerzhaft, dass ich mich überwunden,
dem Schmerz nicht zu erliegen, und die Welt mir nun endlich bietet gütliche Deckung.

Ich werde dich nie vergessen.